Izzivi smiselne politične participacije mladih

Mladi so kot posebna družbena skupina najbolj odtujeni od politike ter institucij predstavniške demokracije, ključna za zdravje demokracije. Kljub vse močnejšemu zavedanju pomena participacije in predstavništva mladih, ki je inherentno povezano z zaupanjem mladih v institucije predstavniške demokracije (glej, Geys, 2006; Smets and Van Ham, 2013; Macedo et al., 2005; Levine, 2006; Martin, 2012), je to raziskovalno polje razmeroma neraziskano in le redke študije se dotikajo problema predstavništva mladih in načina njihovega spodbujanja (e.g., Tremmel et al., 2006; Tremmel et al., 2015; Tormey, 2015). Čeprav se večina pozornosti posveča problemu substantivnega predstavništva, pa Mansbridge (1999) poudarja tudi pomen deskriptivnega predstavništva v primeru odtujenih družbenih skupin, ki so nezaupljivi do predstavnikov, ki esencialno ne delijo skupnih karakteristik z njimi in so v tem pogledu bolj privilegirani. V teh primerih namreč te skupine čutijo, da morajo biti njihovi interesi zastopani s strani posameznikov, ki prihajajo iz teh skupin ter s tem omogočijo komunikacijo v pogojih skrajnega nezaupanja, inovativnost iskanja rešitev v primeru nejasnih interesov ter ustvarjanje pomena sodelovanja pri vladanju ter ustvarjanja pogojev de facto legitimnosti sistema. Upoštevajoč skrajno nezaupanje do politike in alienacijo mladih od političnega procesa ter tudi neenako breme, ki so ga s prihodom krize utrpeli mladi, je tako povsem jasno, da predstavniki iz vrst mladih lahko pomenijo pomemben korak v njihovem ponovnem približevanju s konvencionalnimi političnimi institucijami. Vendarle pa so te razprave močno povezane s kompleksnim odnosom med mladimi in politično sfero, predvsem s tem, kako jo mladi razumejo (Soler-i- Marti, 2015, 399). Obstaja več vidikov, ki opredeljujejo odnos mladih s političnim procesom, pri čemer pa štirje še posebej izstopajo: Prvi kaže na oddaljevanje mladih od institucionalne politike. Ta proces je v akademski in strokovni literaturi nesporen, vendar se razlogi, navedeni zanj, močno razlikujejo (glej na primer Putnam, 2000; Dalton, 2008; Norris, 2002). Drugi se nanaša na odnos mladih do politike, upoštevajoč dejstvo, da je definicija te vedno širša. Ker se je definicija tega, kaj je politično, pri mladih spremenila in razvila, s tem pa so se spremenili in razvili tudi sredstva, repertoarji in cilji političnih dejanj, se je treba upreti ozki definiciji politične participacije, ki se uporablja v tradicionalni anketni metodologiji, saj ta definicija še posebej zanemarja udejstvovanje mlajših generacij. V povezavi s spreminjajočo se definicijo političnega pri mladih tretji vidik odnosa med mladimi in politično sfero pod vprašaj postavi klasično liberalno razlikovanje med javno in zasebno sfero. Ker mladi politike ne razumejo, kot da vključuje jasno ločevanje tradicionalnih političnih ustanov in vsakdanjega življenja, to širjenje politične sfere ruši meje med politiko in družbo na način, pri katerem se politična usmerjenost in izražanje pokažejo v vsakodnevnih življenjih mladih posameznikov (Soler-i-Marti, 2015, 400). Vedno večja kompleksnost prehodov mladih je četrti pomemben vidik, ki opredeljuje, kako se mladi spoprijemajo s politiko. Sodobne prehode mladih v odraslost označujejo daljša in reverzibilna prehodna obdobja (Serracant, 2012; Soler-i-Marti, 2015). Ker te raznovrstne usmeritve mladih vključujejo višjo stopnjo negotovosti in ranljivosti, ti spreminjajoči se prehodi mladih pomembno vplivajo na njihovo politično udejstvovanje, še posebej z vidika njihove politične socializacije in repertoarjev politične participacije (ibid., 399). Posledično so se spremenili glavni vzorci prenosa prevladujočih političnih vrednot: manj pomembni so ključni tradicionalni dejavniki, ki oblikujejo politično socializacijo, pomembnejši pa so vrstniki in družabna omrežja (Vraga et al., 2014; Gordon in Taft, 2012). Politično delovanje mladih tako postaja bolj raznolika, neizključujoča in nezdružljiva s tradicionalnimi oblikami participacije (Loader et al., 2014). Iz tega postane jasno, da neparticipacija ni samo sopomenka za apatijo, kot pogosto nakazujejo prevladujoče raziskave in politiki. Snell (2010) je analizirala to kategorijo v politiki neaktivne apolitične mladine in prišla do poučnih zaključkov. Poleg političnih in delno političnih skupin mladih, ki so izrazile nekaj ali veliko zanimanja za politiko in so občasno ali pogosto sodelovale pri političnih dogodkih, je opredelila štiri posebne skupine v politiki neaktivnih mladih: apatične, neobveščene, nezaupljive in tiste brez občutka moči. Opisana delitev političnega udejstvovanja je močan opomnik, kako nepremišljeno je, da politično neaktivno mladino opredelimo kot apatično – ne glede na definicijo političnega. Razčlenjenost te kategorije posameznikov, ki se ji po navadi pripisuje pomanjkanje zanimanja za politiko, kaže na to, da mladi k politiki pristopajo z več ali manj informacijami, več ali manj zaupanja v politične ustanove in politike, več ali manj občutka moči in več ali manj občutka državljanske dolžnosti (Snell, 2010,). Vsaka skupina zato odraža drugačen nabor lastnosti in jo je treba obravnavati drugače. Hkrati pa to tudi izpostavi potrebo po osredotočanju na strukturni vidik neparticipacije mladih v tradicionalni politiki (glej tudi Marsh et al, 2007, 10). Skeptičnosti mladih, ki nikoli niso volili, vendar jih močno zanimajo politična vprašanja, ki vplivajo na njihovo vsakdanjo življenjsko izkušnjo in njihove normativne vidike (Loader et al., 2014), zato ne smemo označiti s pomanjkanjem zanimanja, temveč jih moramo prepoznati kot nastajajočo skupino omreženih mladih državljanov, ki so skeptični glede politikov in osrednjih političnih ustanov. Ta projekt bo skozi svoje raziskovanje naslovil prav izpostavljene dileme in praznine v literaturi ter prispeval k boljšemu razumevanju specifičnosti političnega imaginarija mladih in načinu prilagajanja nanj.